Že ta oznaka marsikoga pušča v dvomu. Komu je pravzaprav posvečena dolga ulica, ki se vleče od Tromostovja vse do zmajskega mostu?

Ali so jo imenovali po nekom, ki je svojemu priimku Adamič dodal še vzdevek Lunder, ali pa gre dejansko za dve osebi s priimkoma Adamič in Lunder, ki sta si zaradi kdo ve kakšnih zaslug priborila ime lastne ulice? Kakšne pojasnilne table na samem kraju pa ni mogoče zaslediti, zato je le dobrim poznavalcem ljubljanske preteklosti znano, da je ta mestni predel posvečen spominu na Ivana Adamiča in Rudolfa Lundra, dva slovenska mladeniča, žrtvi nemškega vojaškega nasilja, ki sta tu umrla tistega usodnega nedeljskega večera - 20. septembra 1908.

Omenjeno nedeljo je bilo lepo vreme, prav kakor letos (gre za isto nedeljo ob začetku jeseni, le da mi datumsko prehitevamo za tri dni). Sonce je sijalo še z vso svojo močjo, kot bi se zavedalo, da bo že naslednjega dne uradno nastopila jesen. Topli žarki poslavljajočega se poletja so Ljubljančane zvabili na plano, da so se podali v Tivoli, na Rožnik ali kam drugam. Veliko pa jih je na ulice prišlo tudi s čisto posebnim namenom. Ljubljana je bila namreč že ves pretekli teden, posebno pa še zadnja dva dni, podobna – če si izposodimo Zolaja – kipečemu loncu ali po vojaško rečeno sodu smodnika.

Nedeljo prej, 13. septembra, je bilo na Ptuju, eni izmed trdnjav nemškega trikotnika Marburg-Cilli-Pettau ali po naše Maribor-Celje-Ptuj, zborovanje slovenske šolske Družbe sv. Cirila in Metoda. To je bilo društvo, ki je zaradi državne in deželne brezbrižnosti postavljalo slovenske šole na narodnostno ogroženih območjih. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1885 kot odgovor na podobno, nekoliko starejše nemško društvo Deutscher Schulverein, ki pa si je prizadevalo za razmah nemškega šolstva v slovenskih krajih. Cirilmetodarji so vsako leto organizirali splošni občni zbor, veliko skupščino, ptujska pa je bila že triindvajseta po vrsti. Tokratna izbira kraja pa je bila povsem neposrečena, saj je tamkajšnji občinski odbor v petek, 11. septembra, ostro protestiral, ker "se je sklicala glavna skupščina Ciril-Metodove družbe v nemško mesto Ptuj", in dodal, da "vidi v tem izzivanje miroljubnega nemškega prebivalstva". Ptujski prenapeteži pa so v nedeljo proti slovenskim udeležencem priredili prave demonstracije. Že na poti v tamkajšnji Narodni dom, kjer so zborovali, so bili ti deležni zmerjanja in žvižgov, po njih so tolkli s palicami ter jih obmetavali s kamenjem, z blatom in z jajci, napolnjenimi s črnilom. Podoben prizor se je ponovil tudi po končani prireditvi, ko so Slovenci zapuščali Ptuj.

Ta dogodek je v širši slovenski javnosti sprožil val ogorčenja, posebno še zato, ker se je ptujska policija pri napadih na Slovence kljub njihovim prošnjam držala ob strani, zaščitilo pa jih ni niti okrajno glavarstvo. V Ljubljani so pripadniki liberalne stranke v petek, 18. septembra, priredili velik shod "proti nemškemu divjaštvu na Ptuju". Udeležilo se ga je okoli deset tisoč ljudi, tako da vsi niti niso mogli v dvorano Mestnega doma. Tisti, ki jim je to uspelo, pa so prisluhnili ognjevitim govorom o kratenju pravic Slovencev na domačih tleh. Občinstvo je bilo razburjeno, vendar jih je zadnji govornik poprosil, naj se mirno razidejo. Udeleženci so tako začeli odhajati s Trga cesarja Jožefa (današnjega Krekovega trga), a jih je že na bližnjem Vodnikovem trgu pričakalo "presenečenje". Z oken železnine nemškega trgovca Nagyja so nanje zlivali črnilo. Podobno je bilo tudi nekaj hiš naprej. Poškodovanci so se takoj odzvali z razbijanjem šip. Nato so stvari ušle z vajeti. Razjarjena množica je drla čez frančiškanski most (danes Tromostovje) proti stavbi Kazine, ki je predstavljala sedež ljubljanskega nemštva. Na Wolfovi ulici jih je skušala ustaviti okrepljena enota policije, a so ljudje prebili kordon in trumoma vdrli v park Zvezda. V hipu so bile pobite vse šipe na kazinski stavbi, krog in krog. Množica je potem prodirala naprej in na podoben način "obračunala" s poslopjem deželne vlade in nemške Kranjske hranilnice, kjer so potem menda v notranjosti našli kar 1.200 kamnov. Številni demonstranti pa so se spravili tudi na nemške in dvojezične napise trgovin, obrtnih delavnic in ustanov, ki so jih zmetali v Ljubljanico. Ker policija ni bila kos nastalemu položaju, je vlada na pomoč poklicala vojaštvo 27. pešpolka, ki je šele proti jutru vzpostavilo red in mir.

V soboto je bilo po Ljubljani spet vse polno ljudi. Prišli so tudi iz okoliških krajev in si ogledovali razdejanje petkovega večera in noči. Trgovci so odpravljali škodo na svojih lokalih. Dan je minil še kar mirno, čeprav so ponekod še padali nemški napisi. Župan Ivan Hribar je v časopisju opozoril, da bo zvečer ljubljanske ulice zasedla vojska in naj se ljudje ne zadržujejo na prostem: "Danes zvečer zasede vojaštvo vse ulice in ima ukaz takoj ostro streljati!" Vojaške patrulje so potem dejansko krožile po mestu in na hladno vodile posameznike, ki niso upoštevali županovega svarila.

Tudi v nedeljo še ni bilo miru. Posebno mladina se je zbirala po mestu. Tudi okoličani so prišli pogledat, kaj se dogaja v Ljubljani. Vojaštvo in policija sta zastražila poslopje Kazine in podobne nemške ustanove. Proti večeru pa so spet nastopili vojaki. Po mestu so se razporedili pripadniki 27. pešpolka iz belgijske vojašnice (ki je domovala na Metelkovi), domobranske enote (iz nekdanje vojašnice na zdajšnji Roški), pripadniki 17. pešpolka in dragonci (konjeniki). Zaprli so večino cest in skrbno pazili na mimoidoče.

V družini Adamičevih, ki je stanovala v šentpetrskem predmestju, kjer je bil oče dolga leta učitelj in organist, se je v nedeljo popoldne mlajši sin Ivan Adamič pripravljal za šolo. Bil je dijak četrtega letnika II. državne gimnazije (danes Gimnazija Poljane). Pouk se jim je že začel dva dni prej, v petek, 18. septembra, z mašo v uršulinski cerkvi, v ponedeljek, 21. septembra, pa bi nastopil prvi redni teden v novem šolskem letu. Adamičevi so bili ugledna družina. Na Slovenskem je še posebej slovel njihov sin in brat Emil, znan učitelj in skladatelj. Tisto nedeljo jih je obiskal znanec, ki je bival v Ameriki, in Ivan je prosil mater, ali sme z njim malo na sprehod po mestu. Bil je še mlad, avgusta je dopolnil petnajsto leto in mati mu je dovolila le pod pogojem, da bo ob osmi uri zvečer že doma, kar je Ivan seveda rade volje tudi obljubil. Zunaj se je potem zadržal nekoliko dalj časa, vendar se je že po osmi uri napotil proti domu. Ker pa je vojaštvo zaprlo vse glavne ulice, se je do tja skušal prebiti po stranskih poteh ...

Tudi Rudolf Lunder je bil doma na istem koncu kot Adamič. Stanoval je na Ulici sv. Petra (danes Trubarjeva), ki pa so jo vojaki zaprli že pri vhodu - na Marijinem, danes Prešernovem trgu, zato se je odločil narediti ovinek. Dvaindvajsetletni Lunder je bil tiskar, strojnik v Narodni tiskarni in dober pevec, član delavskega pevskega društva Slavec Ljubljani. Sodeloval je tudi pri Tiskarskem društvu za Kranjsko. Prav v nedeljo, 20. septembra, je to praznovalo štiridesetletnico svojega obstoja. Zbrali so se že ob osmih zjutraj in v Narodnem domu imeli slavnostni zbor, popoldne pa je sledila še zabava z veselico, kjer so peli "slavci", igrala pa je ljubljanska mestna godba.

Lunder, ki se je nameraval v kratkem poročiti, je potem z dekletom obiskal še Debevčevo gostilno na Bregu, nato pa se napotil proti Šentpetru. Ker pri Prešernovem spomeniku z bodočo nevesto nista mogla priti do Ceste sv. Petra, sta se podala čez frančiškanski most in potem pri veliki "stavbi meščanske imovine", imenovani tudi Kresija, zavila levo proti šolskemu drevoredu. Ta je tekel vzporedno z Ljubljanico in je nastal še v prejšnji dobi. Na prostoru Vodnikovega trga je namreč nekoč stalo poslopje ljubljanskega liceja, ki so ga zaradi poškodb, nastalih v ljubljanskem potresu leta 1895, podrli, za njim pa je bila proti Ljubljanici nasajena vrsta dreves. Po drevoredu bi oba prišla do jubilejnega, danes Zmajskega mostu, od tam pa spet na Cesto sv. Petra. Ko je mladi parček mimo Kresije prispel do Pogačarjevega trga pod stolno cerkvijo sv. Nikolaja, kjer je stalo nekaj ljudi, so se oglasili streli. Rudolf in nevesta, ki sta se držala za roke, sta začela bežati, a je bilo prepozno. Rudolf je bil zadet od zadaj v pljuča, dekle pa ni bilo poškodovano. Prebila sta se do stopnic, ki s Pogačarjevega trga vodijo navzgor proti stolnici. Tam je Rudolf obležal na tleh.

Tragičen prizor je opazoval eden izmed bralcev Slovenskega naroda, ki je potek dogodkov nekaj dni zatem strnil v izčrpen zapis: "Od pol devete ure naprej stal sem ob Ljubljanici pri Kresiji in gledal na množico na frančiškanskem mostu in na obeh straneh Ljubljanice. Težišče nemira je bilo takoj izpočetka deljeno. Skupina ob Prešernovem spomeniku je pela ponovno Hej Slovani, vmes pa so ljudje vpili in žvižgali. Na tej strani ob Stritarjevih ulicah bilo je vpitje močnejše. Žandarmerije ali vojakov ni bilo videti dalje časa. Kar pride oddelek vojakov 27. pešpolka in izprazni Marijin trg. Kako se je to zgodilo, nisem mogel razvideti. Jaz sem se med tem časom postavil ravno na ogel Kresije ob Pogačarjevem trgu, misleč, kakor hitro pride vojaštvo na to stran, umaknem se takoj za ogel ... Kar vidim prihajati čez most oddelek vojakov. Postavijo se v kordon na mostu pri Stritarjevih ulicah. Takoj za tem oddelkom pride oddelek poročnika Mayerja, gre skozi kordon, in ker so začeli ljudje bežati, umaknil sem se za ogel. Kolikor sem videl, lahko samo to rečem, da je žvižganje pač postalo močnejše, ko je prišlo vojaštvo, a kamna v zraku nisem videl nobenega. Ko pridem za ogel, ozrem se okoli in vidim ljudi divje bežati na vse strani. Mislim si še, zakaj so tako nespametni, saj sem za ogel ne pride nihče - kar počijo streli in takoj nato zopet. Prišel sem v tem času ravno do onih dveh stopnic pri stolni cerkvi, in hotel iti skozi obok na trg pred škofijo, kar pade nekdo pred moje noge na stopnjicah. Ob njegovi strani vidim eno ali dve dami. Misleč, da se je spotaknil zakličem, ustanite!. Ko pa pridem do cerkvenih vrat vidim tudi po trgu pred škofijo tekati ljudi in misleč, tam so tudi vojaki, se vrnem nazaj. Mož, ki je na stopnicah padel, bil je umorjeni Lunder, ležal je še vedno tam in dama ob njem je vpila: Ustrelili so ga. Do tega momenta si nisem pravzaprav bil v svesti, da je vojaštvo res ostro streljalo, cel čas sem imel misel, bili so to le slepi streli. Obrnem na obrazu ležečega in vidim kri. Rečem ljudem naj ga spravijo od dame, sam pa tečem na magistrat po zdravnika ..." Vendar je bilo za Rudolfa Lundra že prepozno.

Podobno usodo pa je doživel tudi mladi Ivan Adamič. Prebil se je že do šolskega drevoreda ob Ljubljanici in bil med tistimi, ki so začeli bežati, ko so zaslišali vojaške strele. Tako je tudi njega krogla zadela od zadaj, mu prebila pljuča in na sprednji strani telesa izstopila ven. Zgrudil se je na tla, a se je pobral in skušal mimo ozke Medarske uličice priti do gostilne Pri Kolovratu, ki je stala na trgu Pred škofijo (zdaj Ciril-Metodov trg). Pri tretjem oknu škofijske palače pa je bruhnil kri. Tamkaj se je dokončno zgrudil. Prihitel je katehet dr. Jerše in mu podelil zakrament za umirajoče. Fant je še ponavljal molitve za njim in zbranim naročal: "Umiram! A ne povejte tega moji materi, ker sicer bi tudi ona umrla." Nato je izdihnil.

Oba umrla so prepeljali v bližnjo reševalno postajo, ki je bila nameščena v spodnjih prostorih Mestnega doma (do pred kratkim je notri domovalo Šentjakobsko gledališče). Tja pa so medtem prinesli tudi še druge ranjence, ki so bili poškodovani zaradi krogel ali vojaških bajonetov. Slovenski narod je že takoj v ponedeljek zjutraj izšel v posebni izdaji, ki je imela samo eno stran. V prispevku z naslovom Žrtve vojaške nasilnosti je objavil poročilo o dogodkih prejšnjega večera in objavil imena vseh do tedaj znanih žrtev; obeh umrlih in preostalih ranjencev, ki so jih medtem že sprejeli v deželno bolnišnico. O vzrokih za ravnanje vojakov pa piše: "V šolskem drevoredu in pred škofijo zbrane manjše gruče so žvižgale, prepevale slovanske pesmi, sicer pa se brez odpora pokorile varnostnim organom. Oddelek nemškonacionalnega duha prepojenih Belgijcev (tako so jim rekli, ker je bil polkovni pokrovitelj Leopold II., belgijski kralj - op. A. M.) pod poveljstvom poročnika Mayerja, ki se je že dan poprej odlikoval po svoji izredni brutalnosti in z vsem svojim postopanjem kazal, da hoče za vsako ceno prelivati kri, je v šolskem drevoredu naletel na majhno skupino ljudi, ki se je mirno med sabo razgovarjala. Videč, da se bliža vojaštvo s povešenimi bajoneti, je nekdo iz gruče zaklical: "Fej Mayer!" To je poročniku Mayerju dalo povod, da je dal zatrobiti "sturm" in izdal povelje naj se strelja."

"Narod" potem razkriva še imena ranjencev, ki so bili nameščeni v deželni bolnišnici; Anton Adamič, bratranec ubitega Ivana, je bil od zadaj preboden z bajonetom, osemnajstletni gimnazijec Božidar Borštnik je imel prestreljeni obe nogi. Dvajsetletni mesarski pomočnik Mihael Golavšček je dobil strel v levo ramo. Sedemnajstletni kovaški pomočnik Albin Tomšič je imel prestreljen prsni koš in težko ranjena desna pljuča, sedemnajstletni kleparski pomočnik Josip Simončič je imel raztrgano meso na mečih leve noge. Enaintridesetletni delavec Pavel Štrukelj je imel globoko rano na desnem stegnu. Najstarejši med njimi, enainštiridesetletni hlapec Martin Štrukelj, pa je bil od zadaj zadet skozi ledje v trebuh. Ko jih je v bolnišnici obiskal član Narodovega uredništva, je gimnazijec Božo Borštnik pojasnil še nekaj podrobnosti o dogodkih tistega večera.

Mladeniču so levo nogo medtem že ovili z mavcem, desno, ki je bil prestreljena ob kolenu, pa so oskrbeli z navadno obvezo. Prebrodil je že najhujše bolečine, zato se je lahko zapletel v pogovor in povedal: "V nedeljo popoldne sem se hotel iti sprehajat kakor navadno v Tivoli. Ker so bili vsi dohodi tjakaj zastraženi, sem šel na sprehod v Fužine. V Ljubljano sem se vrnil zvečer. Prišel sem po sv. Petra cesti. Ker so ljudje bežali po sv. Petra cesti in sv. Petra nasipu, sem krenil preko Jubilejskega mostu na Vodnikov trg, misleč, da mi bo preko Šolskega drevoreda mogoče priti v Stritarjeve ulice in od tamkaj domov. Tako sem prišel do "kresije". V tem momentu so ljudje jeli bežati. Tudi jaz sem se okrenil in hotel bežati. Naenkrat se mi je zasvetilo pred očmi, ne da bi slišal kakega poka. Po vsem telesu me je spreletelo, vendar pa nisem čutil nobene bolečine. Moči so me zapustile in padel sem na tla. Opazil sem, da imam hlače ob kolenu na levi nogi raztrgane na dveh, na desni pa na treh mestih. Obenem sem s strahom zazrl, da mi iz noge curlja kri. Zaihtel sem glasno in tesno mi je postalo pri srcu, ker se mi je zdelo, da ni nikogar na trgu, ki bi mi mogel pomagati. Nato me je jel spomin zapuščati. Vem samo to, da me je jelo mraziti in da sem težko ležal na tleh. Tožil sem in prijatelj Melik mi je dal pod glavo pelerino in me zavil v njo ... Potem sem za nekaj časa izgubil zavest, iz omedlevice sem se zbudil na magistratu, kjer so mi obvezali rane ..."

Tako je Božidar Borštnik, omenjeni bralec Slovenskega naroda, ki je hitel po pomoč za ranjenega Lundra, pa je še zapisal: "Ko stopim na trg pred škofijo, odpre se mi grozen pogled: Na pragu veže hiše št. 14 leži ustreljenec, ob škofijski palači pa sloni nekdo, oprt na eno in držeč se za drugo nogo in vpije: V nogo so me ustrelili! Ljudstvo pa je vpilo kot blazno ... Pridem do stražnice in predno sem mogel policiji, ki je ravno hitela povpraševat kaj se je zgodilo, dopovedati kaj hočem, začeli so ljudje že donašati ranjence."

Iz vsega tega je ta očividec povzel, da je vojaštvo začelo streljati že na vogalu "Kresije" ob frančiškanskem mostu, nato pa se divje pognalo za ljudmi, bežečimi s Pogačarjevega trga. V trenutku, ko je iz svojega "skrivališča" za vogalom "Kresije" pribežal do stopnic pred stolno cerkvijo, kjer se je zgrudil Rudolf Lunder, so bili vojaki že za njihovimi hrbti. Ljudje so bežali skozi ozek prehod pod obokom, ki je povezoval stolno cerkev in škofijsko poslopje. Vojaki so se postavili ob Ljubljanici in od tod v temi imeli odličen pogled na razsvetljeni trg pred škofijo, ker je stala Kolovratova gostilna s številko 14. S tem ko so za bežečimi ljudmi s Pogačarjevega trga streljali v smeri obstolničnega oboka, so zadevali tudi ljudi, ki so nič hudega sluteč stali pri Kolovratu.

Tudi ravnatelj Ivan Šubic je bil priča dogodkom na Pogačarjevem trgu. Povedal je, da je bilo tam le približno dvajset ljudi, ki so mirno opazovali dogajanje, in da so vojaki streljali nanje posamično, torej ne v gručo samo. Streljali so nanje "kot na zajce", je še dodal.

V ponedeljek, 21. septembra, se je vsa slovenska javnost ovila v žalost. Ob enajsti uri dopoldne se je v Ljubljani sešel občinski svet in ukrenil vse potrebno, da bi se v mestu znova vzpostavila red in mir. Odborniki so se tudi odločili, da oba nesrečnika pokopljejo na mestne stroške in darujejo primerno vsoto za njun nagrobni spomenik. Trupli so medtem prepeljali v mrtvašnico pri sv. Krištofu. Ljudje so potem trumoma hodili kropit. Že v ponedeljek je tako bila mrtvašnica nabito polna. Ljudstvo je glasno jokalo ob pogledu na nedolžni žrtvi nemškega nasilja. Popoldne pa so prispeli tudi sorodniki Adamiča in Lundra - najprej Rudolfova oče in mati ter nesojena nevesta gospodična M. Goršičeva, kmalu zatem pa sta prispela še Adamičeva mati in brat, skladatelj Emil. Njegovo pretresljivo slovo od brata Ivana je opisal član uredništva Slovenca: "Ko Emil zagleda brata se začne glasno jokati, se vrže na njega, ter ga začne objemati in poljubovati. Naenkrat pa Emil vstane, grozno zakriči in se zaleti z glavo v zid. Ljudje, misleči, da je Emil zblaznel začno vreti iz mrtvašnice!" Ivanova mati pa je položila sinu roke pod glavo rekoč: "Kamen je vendar pretrd zate." Nato je omedlela.

V torek popoldne je bil pogreb nesrečnih žrtev. K zadnjemu slovesu so prihiteli Slovenke in Slovenci iz vseh slovenskih pokrajin: iz Kranjske, Štajerske, Koroške, Primorske in Istre. Ta dogodek je presenetljivo za krajši čas zgladil tudi vsa strankarska nasprotja, saj so za krsto stopali pripadniki vseh na Slovenskem zastopanih političnih in svetovnonazorskih smeri. Tam so bili vidni posamezniki domačega kulturnega in političnega življenja ter društva obeh glavnih, sicer hudo nasprotujočih si taborov. Oblečeni v uniforme so izstopali tako pripadniki liberalnega Sokola kot tudi člani katoliških telovadnih odsekov, pozneje znani kot Orli. Pogreb je bil seveda cerkven, vodilo pa ga je šest duhovnikov. Od četrte do pete ure popoldne so se oglasili zvonovi vseh cerkva v deželi Kranjski. Sprevod je potekal po petkilometrski poti od sv. Krištofa za Bežigradom na novo pokopališče na sedanjih ljubljanskih Žalah (takrat imenovanih samo še sv. Križ). Udeležencev je bilo več kot dvajset tisoč, približno toliko ljudi pa je pogrebce spremljalo po cestah in ulicah. Adamiču in Lundru so ob odprtem grobu spregovorili župan Ivan Hribar, mestni odbornik Ivan Tavčar in socialni demokrat Anton Kristan.

Najbolj ganljiv je bil Ivan Hribar, ki je med drugim dejal: "Od petnajstletnega mladeniča, tihega dijaka, Ivana Adamiča, ljubljenca svojih staršev se poslavljamo danes. Blago bitje bilo je to, ki se je prikupilo vsakomur, ki ga je poznal. Iskreno je bil vdan svojima, danes od tuge sključenima roditeljema, srčno je ljubil svoje brate in sestre, s pravo mladeniško vnemo je gorel za svoj rod in dom ... Kako koristen bi bil ta blagi mladenič mogel postati svoji rodbini, rodnemu mestu, svojemu narodu in državi, da mu ni predčasno ugasnilo življenje."

Nato se je župan spomnil še Rudolfa Lundra: "In ti. Rudolf Lunder, kaka neizrekljiva, kaka pretresljiva tragika je v v tvoji usodi. Dovršivši učno svojo dobo in postavivši se na lastne noge, poiskal si si ravno svojo izvoljenko, da ustanoviš z njo domače svoje ognjišče. Ob roki svoje neveste si šel od radovednosti gnan na usode polni kraj. Kar se sproži puška in Ti predere mlado srce. V rokah mlade svoje neveste si izdihnil mlado svojo dušo in sirotica, ki si je v svojem srcu že slikala blaženi trenutek, o katerem jo popelješ pred oltar, tone danes v potokih solza ob odprtem Tvojem grobu."

Nato je Ivan Hribar izrazil še upanje, da bo nesrečna smrt obeh mladeničev prinesla slogo v slovensko javno življenje, saj mu je povezanost političnih taborov ob smrti Adamiča in Lundra, ki jo je označil kot čudež, prinašala upanje: "Tukaj sredi ravnega ljubljanskega polja, v očigled gorskih velikanov, ki obkrožajo krasno našo domovino, pod vedrim nebom, s čigar visočin zreta Vidva na nas, polnijo se srca nepregledne množice s svetim ognjem za domovinsko stvar in ustna te množice šepečejo nemo prisego: služiti sveti domovini z vsem žarom in do zadnje kaplje krvi. Ako Bog da, ni daleč drugi čudež, ki ga stori vajina po nedolžnem prelita kri: čudež bratovskega objema obeh med sabo nesložnih slovenskih političnih strank."

No, v napovedi skorajšnje sloge med politično in svetovnonazorsko razdeljenimi Slovenci se je Ivan Hribar motil. Ni je dočakal, čeprav je skoraj prekoračil devetdeseto leto starosti. Ni pa zbledel spomin na "narodna mučenika" - kot so tedaj označevali Adamiča in Lundra. Kmalu so začeli zbirati denar za njun spomenik. Dali so tiskati razglednice z njunima podobama, ameriški Slovenci pa so že pred prvo svetovno vojno ustanovili celo društvo z njunima imenoma. Na Slovenskem pa so se bolj posvečali pomoči tistim, ki so bili zaprti po dogodkih od petka, 18., do nedelje, 20. septembra. Lepo obeležje pa so jima leta 1933 postavili na stebru oboka med stolnico in škofijsko palačo, ki še danes izpričuje, da je Ljubljana s krvjo "njenih sinov Adamiča in Lundra" prispevala delež k tedanji narodni osvoboditvi. Leta 1932 so jima posvetili Adamič-Lundrovo ulico v Mostah. To so leta 1952 preimenovali v Ulico Goce Delčeva, makedonskega revolucionarja, Adamič in Lunder pa sta se "preselila" v ožje ljubljansko središče, prav tja, kjer sta končala svojo življenjsko pot. Dobila sta lastno nabrežje, ki se je od leta 1928 imenovalo Nabrežje 20. septembra. V času septembrskih dogodkov je v tem delu pred šolskim drevoredom stala le "hiša meščanske imovine", ljudsko imenovana Kresija, zgrajena leta 1898. Po prvi svetovni pa je arhitekt Jože Plečnik pri urejanju Tromostovja nekaj ozkih stavb, ki še danes služijo trgovsko-obrtniškim lokalom, natresel vse do Zmajskega mosta. Na Žalah pa so ju počastili z mogočnim spomenikom.

Kljub vsej tragiki, ki so jih septembrski dogodki prinesli družinam ubitih in ponesrečenih žrtev, pa je vsa zadeva le imela nekaj dobrih nasledkov. Med prvimi velja omeniti to, da odtlej v Ljubljani nad obrtniškimi in trgovskimi lokali ni bilo več nemških in tudi ne dvojezičnih napisov. Ostali so samo še slovenski. Župan Ivan Hribar si je dotlej že dolgo prizadeval, da bi bilo tako, a ga niso poslušali. Zdaj pa so se stvari uredile kar same od sebe, čeprav so morale za ta "dosežek" pasti nedolžne žrtve.

Pomembna pa je bila tudi nova zavest, ki je odtlej prevevala slovensko javnost, posebno še mladino. Božidar Borštnik, tisti s prestreljenima obema nogama, je ob 25-letnici septembrskih dogodkov zapisal: "Mladina je obrnila hrbet Avstriji in začela s trdno vero pripravljati tla boljšim časom, ki so bili pred durmi." Pokojna Adamič in Lunder sta postala vzor tem znanilcem nove dobe, ki pa so svoj cilj dosegli šele dobrih deset let po njuni smrti, ko so skupaj z drugimi prebivalci slovenskih krajev dočakali konec zatiralske monarhije.

Andrej Mrak